HOJA PO ŽERJAVICI VS. LEDENA VODA

22/05/2022
Objavljeno v Zapisi
22/05/2022 Emil Ledenko

Zdaj lahko primerjam ledene potope in hojo po žerjavici. Ledeni potop zahteva predvsem močan fokus na dihanje, hoja po žerjavici zahteva popolno zaupanje in prepuščanje.

Močnejša kot je ego struktura in potreba po nadzoru, težje se je samo prepustiti. Poleg tega je fino, da začetnik med hojo ne gleda v žerjavico, ker se takoj vklopijo mentalni programi, s tem pa tudi strahovi.

Imel sem velik izziv z enim in drugim. Moja ego struktura je izjemno močna in čaka me zanimiva pot iz glave v srce. Na “mapi” zelo kratka pot, v praksi izjemno dolga.

Podlaga po kateri smo hodili, je bila neravna, korak na njej pa rahlo nestabilen. Zato sem med hojo nehote, avtomatično pogledal v tla in v hipu me je speklo kot hudič. Kljub temu nisem odskočil v stran, ampak sem nadaljeval do konca.

Ko te nekaj tako močno speče, se strahovi pomnožijo. Glava je želela ponovit izkušnjo, telo se je zakrčilo. In zraven vprašanja, kaj če me spet speče, kaj če še nisem pripravljen, kaj če, kaj če,…….

V nekem trenutku sem se sprostil in odločil ponoviti izkušnjo, tudi če “crknem.” Kolikor me ego ovira v življenju, me tudi žene naprej. In sem šel ponovno čez, ne 1x, ampak še 4x. Ravno prijetno mi ni bilo, ker je bil nezavedni strah ves čas prisoten, ni me pa speklo tako kot prvič.

Močnejša kot je ego struktura in potreba po nadzoru, težje se je samo prepustiti. Poleg tega je fino, da začetnik med hojo ne gleda v žerjavico, ker se takoj vklopijo mentalni programi, s tem pa tudi strahovi.

Nekega pretiranega zadovoljstva in ponosa, da mi je uspelo, nisem čutil. Bolj sem čutil razočaranje, ker se nisem uspel popolnoma sprostit. Pač Ego, ker nikoli nisem bil dovolj dober za nič, ostale so močne brazgotine. Vsega se zavedam in dovolim si občutit tudi to rahlo razočaranje, ki v meni prebuja željo in motivacijo po ponovni izkušnji.

Ko smo se vozili domov, so me stopala še eno uro tako pekla, da sem mislil, da ne bom zdržal. Kot bi ves čas stal v žerjavici. Potem je ta pekoča bolečina popustila in prešla v rahlo vroča stopala, ki jih občutim tudi po prespani noči. Počutim se ok, nekako počasi za mano prihaja spoznanje, da sem vseeno naredil veliko stvar in da se smem tudi pohvalit. Bit ponosen nase.

Posebno poglavje je moja 12-letna hčerka. Zelo jo je bilo strah ognja, sprva se ni želela sprehodit čez žerjavico. Za pomoč smo prosili organizatorja, ki ji je pomagal, da je premagala strah. Potem se ji je “odprlo.” Čez žerjavico je šla 10x. Lahkotno in igrivo, tako kot to počnejo otroci. Tudi ona je zdaj združila ledeno vodo in žerjavico. Ne najdem besed, ki bi opisale, kakšen ponos čutim globoko v srcu.

Skratka, zame vsekakor posebna in zelo dragocena izkušnja, ki mi je povedala marsikaj o sebi. Pogum nikoli ni bil vprašljiv, moji izzivi so vsekakor nežnost, mehkoba, fleksibilnost in ljubezen do sebe. Do zdaj so prevladovali stroga disciplina, neizprosnost in samokritika.

Emil Ledenko – Ledeni

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

X
X
X