Rituali so, poleg zavestnega dihanja, ena najpomembnejših »stvari« v življenju. Dajo nam strukturo in smisel, nas podprejo na naši poti, z njihovo pomočjo pa se počutimo veliko bolj varne in stabilne.
Da jih naše telo lahko ponotranji, jih je potrebno redno izvajati vsak dan. Vsak med nami je v prvi vrsti dolžan poskrbeti zase, zato tukaj izgovorov ni in ne sme biti. Če želimo biti svobodni, je potrebno prevzeti odgovornost za zdravje in dobro počutje v svoje roke.
Vzgojeni smo bili, da svojo moč dajemo avtoritetam in potem od njih pričakujemo, da nas bodo odrešili trpljenja. Ko nam ne znajo ali ne zmorejo pomagati, se na njih jezimo. V bistvu pa smo ves čas jezni nase, ker se globoko v sebi zavedamo, da smo rojeni z vsemi »orodji,« ki jih potrebujemo za kvalitetno bivanje na tem planetu.
V življenju so vedno prisotni vzponi in padci. Ko se počutimo močne, mislimo, da nam nič ne more do živega. Kaj pa ko pademo? Veliko ljudi obtiči v različnih stanjih nemoči, predvsem čustvenih. Depresija, anksioznost, apatičnost, brezvoljnost, tesnoba, obup, nemoč, razočaranje, jeza, itd. so postali del našega vsakdana.
Ko rituale enkrat ponotranjimo, jih vedno lahko uporabimo kot sidro oz. »rešilno bilko« v katerikoli situaciji. Ljudje se v zgoraj naštetih stanjih ciklajo tedne, mesece ali celo leta, pa ne bi bilo treba, da je temu tako. Če bi se zavedali, da imamo na dosegu roke orodja, s katerimi si lahko pomagamo in se dvignemo, ko nam je težko ali ne vidimo izhoda, bi bilo naše življenje veliko bolj prijetno.
Poleg tega z vsakodnevnih izvajanjem ritualov razvijamo 4 ključne elemente v življenju: voljo, disciplino, vztrajnost in doslednost. S tem pridobimo na samozavesti in razvijamo notranjo moč. Vse to lahko potem uporabimo kadarkoli in kjerkoli na kateremkoli področju.
Kolikokrat se nam je zgodilo, da smo v življenju prehitro obupali? Da smo se ustrašili izziva in odnehali že pri prvem koraku? Prepričan sem, da se je to že zgodilo vsakemu med nami in se nam še dogaja. Na ta način oropamo sebe marsikatere izkušnje v življenju.
S pomočjo ritualov pa razvijamo veščine, s katerimi se veliko bolj pogumno soočamo z vsemi izzivi, ki se nam pojavijo na poti. Ne bom rekel, da je treba riniti z glavo skozi zid, definitivno pa ni treba odnehati že pri prvi oviri.
Ko se zjutraj zbudimo, ni isto, če se umirimo in povežemo s sabo z meditacijo oz. neko dihalno tehniko ter na ta način vstopimo v dan ali če tega ne naredimo in dobesedno »pademo« v dan. V prvem primeru se tekom dneva v različnih situacijah odzivamo precej bolj zavestno, kar posledično pomeni manj stresa, konfliktov in slabe volje, v drugem primeru pa smo precej bolj reaktivni, ker reagiramo po avtopilotu.
In zakaj potem tega ne prakticiramo vsakodnevno, če nam prinaša toliko koristi? Zakaj ljudje v svojem iskanju najdejo neko rešitev, ki jim pomaga in čim se malo bolje počutijo, odnehajo in se vrnejo k starim navadam, ki so jih pripeljale do težav?
Če poznamo mehanizme uma, je to popolnoma jasno in logično. Um se namreč upira vsaki spremembi. Zanj je to napor in ogromna poraba energije. Prav malo mu je mar, kako se mi počutimo. Navajen je delovati znotraj znanega, rešitve pa se vedno skrivajo onkraj tega. Poleg tega želi ves čas imeti kontrolo nad dogajanjem.
Je prebrisan in se ves čas »igra« z nami, deluje pa zelo subtilno. So vam znani stavki »danes se mi pa ne ljubi,« »bom to naredil kasneje,« »saj če en dan spustim nima veze,« »bom jutri,« »sploh ne vem, če vaje izvajam pravilno,« »to itak nič ne pomaga,« »škoda časa,« »vse skupaj nima smisla,« in podobno?
Vse to je manipulacija uma, da nas odvrne od naših ciljev in želja. Ko enkrat pademo v notranje dialoge, smo izgubili še preden smo začeli. V tem primeru je um vedno zmagovalec, mi pa poraženci. Težava je v tem, da je zelo slab gospodar. Če znamo upravljati z njim, pa je lahko izjemno dober sluga. S tem namenom ga tudi imamo.
In če vse to vemo, potem tudi obstaja način, kako lahko to presežemo. Najlažji način je, da se nehamo pogovarjati sami s sabo. Odločimo se, da bomo vsako jutro izvajali nek ritual, ki si ga sami izberemo, ne glede na vse. Izgovorov potem ni več. Jasna namera je tista, ki je odločilnega pomena. In ko zjutraj vstanemo, enostavno naredimo, kar smo si izbrali. Brez besed, brez pogajanja in pregovarjanja. Brez dialogov in monologov. Ne glede na to, kako se počutimo, a se nam ljubi ali ne ljubi. Samo naredimo in pika.
Um se bo upiral točno 30 sekund, potem se bo vdal. Vedno je ista zgodba. Vse, kar je potrebno, je narediti prvi korak. In zdržat 30 sekund. 30 sekund, ki nas ločijo od »pekla do raja.« Potem smo na konju.
Tudi meni se ne ljubi vsak dan izvajat vaj. Iskreno, večkrat se mi ne ljubi kot pa ljubi. Ampak naredim. Brez besed. Upor zelo hitro popusti in uživat začnem v vsakem zavestnem vdihu in izdihu. Že 4 leta in pol vsak dan. Niti en dan nisem izpustil. Telo in duša sta mi vsakič znova hvaležna, jaz pa se počutim bolje kot kdajkoli. Samozavesten stojim v svojem centru moči in iz njega delujem. To je moja izbira.
Emil Ledenko – Ledeni
