Umetnost je doživeti polnost praznine in glasnost tišine. Ja, dragi moji, tišina zna biti tudi glasna. In predvsem sporočilna. Če jo le želimo slišati. Ampak na takšen nežen, prefinjen način. Zato se je treba zazreti vase, izklopiti zunanje dražljaje in slišati, kaj nam ta tihi glas šepeta.
Naš obred se začne z dihalnimi vajami, ki so pomembna priprava za vstop v ledeno vodo. Takrat smo v stiku s sabo, voda pa bo to stanje samo še bolj poglobila.
Če nas zagrabi želja, da bi na poti do vode ali v vodi spregovorili, se vprašajmo, od česa bežimo. S čim se ne želimo soočiti. Kaj je tisto v nas, kar želi spregovoriti. In zakaj. Opazujmo te občutke, tudi če niso vedno prijetni. Distancirajmo se od njih, ker mi nismo ti občutki. Samo opazujmo jih. In jih sprejmimo, kakršnikoli že so.
Najlažje je to storiti s fokusom na dihanje. Če jih bomo odrivali, bodo vedno kot senca hodili za nami. Ker to so ponavadi tisti ranjeni deli nas, ki bi radi bili sprejeti. Bolj kot jih bomo odrivali, bolj nas bodo »stiskali« in nam ne pustili dihat.
Veliko tega smo na naši poti potlačili. Morda je bil v nekem obdobju to edini način, da smo preživeli. Danes tega ne rabimo več. Z ljubeznijo lahko objamemo vse ranjene in nesprejete dele sebe. Zacelimo rane iz otroštva. Zavestno dihanje in ledena voda nam bosta pri tem v veliko oporo.
Čim pa po dihalnih vajah na poti do vode ali pa v vodi spregovorimo, smo že prekinili proces. Iz globine priplavamo nazaj na površje in se spet začnemo ukvarjati z mislimi. Ko nekaj povemo ali slišimo že razmišljamo o tem, ujeti v miselne procese. In dokler smo v glavi, nismo v telesu, edinem mestu, kjer lahko nekaj zares spremenimo. Seveda tudi če vmes govorimo dosežemo nek pozitiven učinek, še zdaleč pa ne takšnega, kot če smo polno prisotni v tišini.
V telo se lahko vrnemo samo z zavestnim dihom. Takrat smo prisotni. Zavestni. Občutimo. Prepoznamo. Sprejmemo. Objamemo. Spustimo. Transformiramo. Z glavo lahko nekaj spremenimo, ne pa prav veliko. Telo je pa vrhunska inteligenca, ki bo naredilo vse, kar je potrebno, da se pozdravi in vrne v ravnovesje, če mu le dovolimo. Le dihu je potrebno slediti, telo ve, kaj mu je storiti.
Torej, če nam je neprijetno v tišini ali nam misli odtavajo, se samo spomnimo na dih in se z njegovo pomočjo nežno in ljubeče vrnimo nazaj v telo. Neprijeten občutek bo izginil, misli pa bodo odšle naprej svojo pot, ker jim ne bomo dajali pozornosti. Energija gre tja, kamor gre naša pozornost. Usmerimo jo vase in si s tem naredimo največjo uslugo.
Emil Ledenko – Ledeni
